Umna kolumna #2: O dijaškem domu, “leglu zla” in ustvarjalnosti

dijaski

Bivši dijaški dom pred obnovo. Avtor/-ica fotografije neznan/-a.

Spodnji prispevek je bil originalno objavljen v publikaciji Informator, marec 2006. Je eden izmed prispevkov, ki smo jih, kot odgovor na naš poziv, naj bralke in bralci napišejo par vrstic o pomembnosti (mladinske) kulture v družbi, dobili na elektronski naslov iz večih koncev Slovenije. Poziv ni bil mišljen kot kritika, ampak smo z njim bolj hoteli pokazati na nujnost obstoja in svobodne (mladinske) kulture tako na Cerkljanskem kot tudi drugod. Spada v kontekst izgube prostorov v bivšem dijaškem domu v Cerknem.

Zadnjič sem šel mimo bivšega dijaškega doma. Videl sem delavce, kako so postavljali oder krog in krog njega, kar pomeni, da se bodo kmalu lotili obnove, ki je bila že toliko let v planu, vendar do njene realizacije do današnjega dne (k sreči?) ni prišlo. Torej je ta dan le prišel, sem rekel sam pri sebi, nekaj časa gledal to propadajočo stavbo, potem pa sem pogled le odtrgal proč od njega in odšel dalje. Zabolelo me je srce. Tu je imelo prostore toliko aktivnih društev, za katere pa se po večini (še) ne ve, kaj bo z njimi. Njihova prihodnost, pa tudi delovanje, sta zdaj še bolj negotovi kot sta bili par let nazaj – vse do danes nam je nad glavami viselo rezilo giljotine; rezilo strahu pred negotovostjo, pred vprašanji »koliko časa še?« in »kaj/kam potem?«. Vendar pa nas ta giljotina ni pokončala, kajti naša koža je bila trda. Trmasto smo nadaljevali s svojimi aktivnostmi in bili veseli, da lahko počnemo kar se nam zdi za našo srečo pomembno, ne glede na to, kaj so drugi govorili o nas.

In kaj se je govorilo v tem predragem nam Cerknem, za šanki gostiln, doma pri kosilu? Med drugim tudi to, da je dijaški dom »raj za drogeraše«, ali pa še huje, da je »leglo zla«. Toda to so besede ozkogledih ignorantov, ki nimajo pojma kaj se je tam zares dogajalo, niti jih nikoli ni zanimalo, kar so dali vedeti že s tem, da nikoli niso bili tam, da bi si ogledali kakšen koncert, potopis ali razstavo. Govorili so nekaj v tri dni, prepričani, da govorijo o dejstvih, ne da bi jih sploh potrudili odkriti oziroma se o njih pozanimati. Ampak tako pač je: ljudje tako radi požro vse kar slišijo, da pa bi nahranili svoj ego in izpadli »ta glavni«, pa tu in tam pač še odvzamejo in/ali dodajo (predvsem dodajo) kakšno malenkost. Zgodbo malce začinijo, da bi bila ja čimbolj šokantna.

In medtem ko oni dijaški dom označujejo kot »gnezdo zla«, pa sam aktivnosti, ki so se dogajale v njem, vidim v povsem drugačni luči. Ti moralisti so s svojimi očmi, katerih pogled ne seže dlje od konic njihovih nosov, na mladini, ki je tam ustvarjala, videli zgolj hašiš in alkohol – in poleg tega vedno pozabljali in/ali trdno zanikali, da so bili včasih tudi sami taki, če ne še hujši – ne pa tudi večine drugih lepih in edinstvenih stvari, ki so se tam dogajale: nikoli niso videli naših popackanih obrazov ter oči, obsijanih z veseljem, ko smo s čopiči nanašali mavrico barv na platno ali kakšen drug material, izoblikovajoč slike, niti nikoli niso videli z glino umazanih rok in prstov, ki so oblikovali krožnike, šalice, pepelnike in razne druge okraske, ki njihovih domov verjetno ne bodo nikoli krasili, kaj šele, da bi videli sijaj slik, inštalacij in skulptur, ki so jih umetniki in umetnice od blizu in daleč prinesli pokazati Cerkljankam in Cerkljanom, iščoči nova prijateljstva in lepe trenutke, tako kot smo mi hodili drugam po svetu in predstavljali svoje lastne stvaritve.

Ti moralisti so s svojimi očmi, katerih pogled ne seže dlje od konic njihovih nosov, na mladini, ki je tam ustvarjala, videli zgolj hašiš in alkohol – in poleg tega vedno pozabljali in/ali trdno zanikali, da so bili včasih tudi sami taki, če ne še hujši – ne pa tudi večine drugih lepih in edinstvenih stvari, ki so se tam dogajale.

Nikoli niso slišali tamkajšnjega zadovoljnega vreščanja otrok pri igri – ki je drugje po Cerknem na veliko žalost vseh popoloma zamrlo –, ko so jih njihovi taborniški vodniki/ce na zabaven način učili o odgovornosti do soljudi in do matere Zemlje, ki jo počasi ubijamo, kaj šele, da bi vedeli, da otroci igro s sovrstniki, ki jim daje resnične izkušnje, potrebujejo bolj kot pa računalniške igrice, televizijske sprejemnike ali pa knjige.

Prav tako so bila njihova ušesa gluha za prelepo glasbo, ki je donela iz vsaj štirih tamkajšnjih sob. Pozabili so, kakšni edinstveni in nori občutki preplavljajo živečega človeka, ko igla gramofona drsi po vinilni plošči in iz sebe spravlja njemu preljube melodije in basovske linije. Nikoli niso čutili naših ponorelih srčnih utripov, ko so se strune naših kitar upogibale pod trzalicami in so kože bobnov ječale pod udarci, niti niso videli zadovoljstva in sreče, ko nam je uspelo sestaviti kakšno odlično pesem in jo potem tudi brezhibno zaigrati in zapeti, kaj šele, da bi videli odzive ljudi, občinstva, ko smo jim naše pesmi predstavljali na raznih koncertih v bližnji in daljni okolici.

Nikoli niso vonjali našega znoja, ki nam je lil od glave in nam zalival oči, da so nas pekle (smo se pa vsaj počutili žive), medtem ko smo vso energijo, ki so jo naša telesa posedovala, vlagali v gibanje naših trupov, rok in nog, plesoč na glasbo domačih in tujih glasbenikov. Nikoli niso slišali pohval teh glasbenikov, ko so jedli hrano, ki smo jim jo tam skuhali, niti niso v njihovih očeh videli hvaležnosti, ko so se lahko utrujeni zavili v svoje spalne vreče in brezskrbno zaspali na kavčih, ki so zapolnjevali »naše« prostore. Videli pa niso niti hvaležnosti v naših očeh, ki je bila namenjena tem glasbenikom, ker so poskrbeli za večino edinstvenih večerov in izkušenj.

Zamašena ušesa teh ljudi tudi nikoli niso slišala iskrivih in iskrenih debat o tej ali oni stvari oziroma dogodku, niti niso slišala naših idej, ki so glasno polnile sobe, kjer smo sedeli in se pogovarjali, in katere smo kasneje zapisali, jih zbrali v smiselno celoto, jih s pomočjo dobrosrčnih posameznikov in društev natisnili na papir, ta papir speli, da je izgledal kot revija in ga potem delili tako po domačih kot tujih gostilnah, trgovinah in klubih.

Skratka, v celotnem čudovitem gozdu raznih aktivnosti so videli samo tisto, kar so zaradi svoje nevoščljivosti in ignorance hoteli videti – osamljena drevesa »zelišč« in alkohola. Za vse ostalo so bili preprosto slepi!

Kar pa se tiče samega dijaškega doma: le-ta je že nekaj let, predvsem pa v zadnjih dveh letih, pokal po šivih od mladinske ustvarjalnosti, čeprav za to ni vedelo (ni hotelo vedeti?) kar precej naših sokrajank in sokrajanov. Zdaj pa ga ne bo več – vsaj ne za mlade ustvarjalce. Sobe bodo baje namenjene turistom, ki kajpak dišijo po potiskanem papirju, ki sliši na ime denar, ne pa nezaslužkarskim puncam in fantom, od katerih pa puhti »le« duh po ustvarjanju – in želji, da bodo lahko z le-tem nadaljevali v kakih drugih primernih prostorih… Upa(j)mo na najboljše!

M@ko, 18. 2. 2006

_______________

Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajajtelja.