Spodnji prispevek je bil originalno objavljen v publikaciji Informator, marec 2006. Je eden izmed prispevkov, ki smo jih, kot odgovor na naš poziv, naj bralke in bralci napišejo par vrstic o pomembnosti (mladinske) kulture v družbi, dobili na elektronski naslov iz večih koncev Slovenije. Poziv ni bil mišljen kot kritika, ampak smo z njim bolj hoteli pokazati na nujnost obstoja in svobodne (mladinske) kulture tako na Cerkljanskem kot tudi drugod. Spada v kontekst izgube prostorov v bivšem dijaškem domu v Cerknem.
Vsako leto pride v življenja mladine tako potiho. Skozi stranska vrata. Edino pomembno dejstvo, ki ga prinaša je, da bo mladež lahko doma. Sredi tedna. Je zgolj eden izmed tistih praznikov, na katere mladina ne praznuje. Uradne proslave ob kulturnem prazniku so dolgočasne, nezanimive in za starejše. Pa čeprav živimo v težkih časih za slovensko kulturo.
Mentaliteta slovenskega plemena je skrb zbujajoča. Bogate običaje naših babic in dedov, izvirna praznovanja, uporniški duh smo zamenjali za španske/mehiške/portugalske/brazilske telenovele, McHrano, ameriške zabave,… Življenje je postalo ali pa še postaja zgolj delo. Delo z občasnimi premori. Ki pa jih preživimo v nakupovalnih centrih in, tiste daljše, na prenatrpanih plažah hotelskih kompleksov. Življenje Slovenca je postalo ritual, ponavljajočih se 365 dni. Znova in znova. In znova. Kot bi opazovali proizvodnjo v tovarnah – neprekinjeno izvajanje povsem enakih gibov. Da, postali smo stroji. Stroji v rokah tistih močnih, ki so moč pridobili nepravično in z manipulacijo. Ker se vsak stroj pokvari, nas redno »obnavljajo«. Mediji, oblast, policija, celo šola nam stalno vcepljajo v glavo vzorce življenja. Da slučajno ne bi zapustili pravilne poti in prenehali biti stroji.
A tam na obrobju, v blatu in na dežju obstajajo osebki, katerih življenje ni ritual. Njih življenje je nenehno iskanje novih poti, rešitev, idej, inspiracij, prigod, doživetij. V svoji drugačnosti ustvarjajo neprecenljive stvaritve. Njih umetnine pričajo o bednosti, zapostavljenosti, drugačnosti in hkrati o lepoti, rešitvi, življenju. Imenujemo jih kulturniki. Tisti, katerim bi moral biti namenjen 8.februar, a ni. So preveč drugačni, kritični, realni, da bi jih lahko šteli v elito pravih kulturnikov. So prežeča nevarnost.
A tam na obrobju, v blatu in na dežju obstajajo osebki, katerih življenje ni ritual. Njih življenje je nenehno iskanje novih poti, rešitev, idej, inspiracij, prigod, doživetij. V svoji drugačnosti ustvarjajo neprecenljive stvaritve. Njih umetnine pričajo o bednosti, zapostavljenosti, drugačnosti in hkrati o lepoti, rešitvi, življenju. Imenujemo jih kulturniki.
Njihova umetnost morda ni identična tisti naših babic in dedov. Je drugačna, sodobna. A vseeno slovenska. Rodilo jo je slovensko življenje, slovenska kultura. Plod slovenskega jezika, slovenskih običajev, slovenske zemlje.
In tam, na obrobju, ustvarjajo tudi pripadniki drugih kultur. V svoji različnosti delujejo in živijo vsi skupaj. V dobrem in slabem pišejo prihodnost. Čeprav so na pogled tako drugačni, so njihova življenja v nečem podobna. A nikoli enaka, identična. Prav tako njih umetnost ni nikoli enaka. Ustvarjajo iz srca, duša, Jaza, ki pa so pri vsakem drugačni, unikatni. Pri njih ni bojazni, da bi večina ubila manjšino. Večine ni. Vsak je svoj individum, z lastnim srcem in dušo.
In med tem, ko oni ustvarjajo, se nekdo drug proglaša za branitelja slovenske kulture. Desničarske, rasistične, ksenofobične skupine rešujejo slovensko kulturo z uničevanjem, potlačevanjem, nasiljem. Rešitev vidijo v uničenju vseh prišlekov, drugačnih. Uničenju inovativnih, kreativnih, uporniških, kritičnih. Svoj strah pred tujci želijo rešiti z uničenjem le-teh. Metoda za uresničevanje tega je država. Država, ki nadzoruje državljane in regulira njihovo življenje. Ter prebivalce spreminja v stroje. Država s svojimi mejami preprečuje vstop tujcev, boljšega življenja željnih. Svoje državljane varuje v kletki, izolirane od realnega sveta. Že pogled v svet biologije/medicine nas uči, da se telo brani samo z ustvarjanjem protiteles ob stiku z nevarnostjo. Ko je ta nevarnost preobsežna, telo popusti. Država nas izolirane zadržuje stran od mogočih nevarnosti in onemogoča samoobrambo ljudem samim. Ko bo nevarnost prevelika, bodo meje popustile in Slovenec bo zgolj še spomin. Ti ljudje kulturo ščitijo z mejami. S tem zapirajo vrata. A okna puščajo odprta. Ko so vsi pozorni na vrata, skozi okna vstopajo prave nevarnosti za slovensko kulturo. Prihajajo mamila, ki ljudstvo zaslepijo, zasvojijo. Zasvojijo s potrošniškim materialom, nepotrebnimi nakupi, vsiljenim obnašanjem, vzorci, čustvi. Iz ljudi ustvarijo robote. Njih obnašanje je predvidljivo, vsem skupno. Njihovo obnašanje brez težav programirajo in prilagajajo trenutnim razmeram v kapitalističnem sistemu. In ker slovenska kultura ne prinaša kapitalističnemu sistemu dobička, jo preprosto izbrišejo iz Slovenca.
Vsak trud braniteljev Slovenstva, tistih s puško in krvjo na obrazu, je zaman. Njihovo lastno početje je uničilo slovensko kulturo. Da ostanejo na oblasti, morajo zgolj vstopiti v kapitalistični sistem. In prodati svobodo, za katero so se borile neštete generacije naših prednikov.
A pozabiti kulturo in sprejeti drugo ni tako hiter proces. Oziroma bil bi, če ga ne bi oviral del človekovega Jaza, ki spoštuje kulturo in jo želi ohranjati. A tudi proti temu se da marsikaj postoriti. Država in oblast zaslepljujeta ljudstvo, ga prepričujeta, da skrbita za kulturo. To naj bi zagotavljala s stalno podporo kulturnikom in kulturnim institucijam. Kulturna malha naj bi bila zadostna in primerno izkoriščena, kakor se radi pohvalijo. Žal se prenekateri umetniki znajdejo v težkem finančnem položaju, na robu družbe, v situaciji, ko si odžirajo za material. Kulturni denar je razdeljen med privilegirane posameznike, ki so politično kompatibilni in tiste, ki so po lastni, ne državni, zaslugi dobili ugled v svetu. Ostale drobtinice pogače si razdelijo samostojni umetniki, kulturne ustanove, galerije, festivali, mladinski kulturni avtonomni centri. Za vsakega zgolj nekaj drobtinic.
Slovenska kultura, tako kot vsaka druga, priča o boju naših prednikov za svobodo, enakost, mir, boljše življenje. Predniki so se borili za lastno življenje ter življenje potomcev – nas. Naj bo tudi naš boj, boj za lastno življenje in življenje potomcev. Za čase, ko bodo pripadniki vseh kultur v svoji različnosti in mnogoterosti zaživeli v miru in svobodi.
MattheusS
_______________
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajajtelja.
