Spodnji prispevek je bil kot uvodna misel originalno objavljen v publikaciji Informator, april 2009.
Neke noči se je rodila zvezdica. Potovala je po nebu in srečala prečudne in prečudovite reči. Tam so bili raznobarvni pisani planeti, zvezde mamice in zvezde sinkoti, pa tudi zvezde babice in zvezde dedki. Srečala je tudi zvezdo kralja in zvezdo kraljično pa še vse njune zvezde graščake in zvezde graščakinje.
Nekoč pa, ko je mala zvezdica spet mirno svetila v temno noč, je postala silno radovedna, če morda v vsem širnem vesolju živijo še katera druga bitja. Slišala je namreč praviti, da na nekem zelo lepem planetu Zemlja, živijo bitja, imenovana ljudje, in da ta bitja včasih pridejo tudi na obisk v vesolje. Močno si je zaželela, da bi lahko navezala stik s temi bitji, bila je namreč radovedna, kako izgledajo in kaj počnejo.
Po dolgih dnevih premišljevanja, takrat ko so vse druge zvezde spale, je mala zvezdica pogruntala, da bi si morda lahko pomagala z lestvijo. Planet Zemlja je bil ravno v tistih nočeh tik pod njo, in če bi imela lestev, bi lahko po njej splezala pogledat, kako tam doli stojijo stvari. Ker pa ni imela niti pravega materiala niti orodja, s katerim bi si napravila tako neskončno dolgo lestev, ta ideja ni prišla v poštev.
Naslednjega dne, ko je mala zvezdica spet premišljevala – medtem ko so vse ostale zvezde spale – se je spomnila, da bi bilo zelo fajn, če bi lahko vsaj od daleč pokukala kako stojijo stvari na Zemlji. Vedela je, da ima zvezda soseda tak čudežni daljnogled, skozi katerega vidiš svetlobna leta daleč, kar je čudovito! A ko je šla mala zvezdica k zvezdi sosedi na obisk, da bi jo prosila za izposojo daljnogleda, je zvezda soseda ravno takrat tako zavzeto opazovala rdeče svetlikanje planeta Mars, da daljnogleda ni hotela dati iz rok.
Mala zvezdica se je umaknila nazaj v soje dnevno premišljevanje in gruntala, kako naj se pogodi z zvezdo sosedo, da bi ji vsaj za trenutek posodila daljnogled. Ničesar ji namreč ni imela ponuditi v zameno – razen svojega prijateljstva. Tako kot mnogo drugih zvezd, se je tudi mala zvezdica včasih počutila osamljeno, zato bi bila druženja z zvezdo sosedo tudi zelo vesela. Tako se je opogumila in še enkrat stopila k zvezdi sosedi na obisk. To noč sta se pogovarjali o vsem mogočem, veliko sta se tudi smejali, prepevali in skozi čudežni daljnogled opazovali nočno dogajanje v vesolju.
Po druženju te noči sta bili obe tako srečni, da sta od takrat naprej vsak večer prihajali ena k drugi na obisk, čudežni daljnogled pa je postal njuna skupna lastnina.
Čeprav je zvezda soseda najraje opazovala čarobno svetlikanje rdečega Marsa, ji je bila všeč tudi Zemlja. Da pa ne bi kradla časa druženju z malo zvezdico, se je zvezda soseda vsak večer prebujala tako zgodaj, da je zasvetila pred vsemi drugimi zvezdami. Takrat je lahko v miru opazovala gibanje v vesolju in svoj priljubljeni planet Mars, pogledala pa je tudi kaj počno Zemljani, da je lahko potem o vsem kar je videla, poročala mali zvezdici.
Mala zvezdica je lahko sedaj vsako noč v družbi zvezde sosede opazovala prelivajoče se odtenke zelenomodrih barv planeta Zemlje, in premišljevala, kaj neki počno Zemljani. Kadar se ji je oko čisto zbistrilo, je lahko videla, da ponoči spijo, podnevi pa zelo hitijo. Večkrat se je tako zatopila v opazovanje Zemljanov, da se je dan prebudil še preden se je spomnila, da ji ni treba več svetiti. Ampak šele v soju sončne svetlobe je planet Zemlja zasijal v vsej svoji veličastnosti in takrat se ga nikakor ni mogla nagledati. Opazovanje skozi daljnogled jo je tako osrečilo, da je njena svetloba postajala iz samega veselja in navdušenja vedno bolj svetla in bleščeča.
Seveda so Zemljani ti dve zvezdi opazili, ju občudovali in se jima čudili. Zdeli sta se jim čudoviti; prva zato, ker je svetila že dolgo preden se je na Zemlji naredila noč, druga pa zato, ker je svetila vsako noč še dolgo v jutro. Tako je zvezda soseda dobila ime Večernica, malo zvezdico pa so poimenovali Jutranjica.
Zvezdi Jutranjica in Večernica tako še vedno zelo zavzeto opazujeta dogajanje na Zemlji in kadarkoli ju pogleda kakšen Zemljan, tudi onidve njemu mežikata skozi njun čudežni daljnogled.
Renata Lapanja
_______________
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.