Fotografija vzeta s spletišča https://funny24.wordpress.com/page/2/
Spodnji prispevek je bil kot uvodna misel sprva objavljen v publikaciji Informator, maj 2007.
Velikokrat, ko sam ležim v postelji ali pa še pogosteje na kakšnem travniku, gledajoč v zeleno in cvetočo dolino, z mislimi odpotujem daleč proč; odnese me v svet, ki je znan le malokomu drugemu. Nemalokrat pa se zgodi, da prav te misli na moje ustnice narišejo širok nasmešek, iz mojih ust pa se zasliši tudi glasen smeh.
»Pa ki j temu tipu,« bi si verjetno sam pri sebi govoril mimoidoči osebek, ko bi me lepega sončnega dne videl tako nasmejanega, »a j ki tačga idu?«.
Ne, nič takega nisem jedel, stvar je le v tem, da razmišljam o svojih prijateljicah in prijateljih, kolegicah in kolegih, puncah in fantih, ki me obkrožajo in tako ali drugače vsakič znova popestrijo moj vsakdan. Razmišljam o njih, njihovih navadah, željah, hrepenenjih, problemih, dejanjih … pa čeprav imamo mnogo skupnih hotenj ter se naše ideje in pogledi na svet v marsičem prepletajo, stikajo, hodijo z roko v roki, smo si v svojem bistvu še kako različni. Ko se počutim osamljenega, ni potrebno veliko, da to osamo preženem: samo pomislim na kakšno noro stvar, ki jo je hote ali nehote ušpičil prijatelj, na salve smeha, ki so posledično parale tiho noč, pa na iskriv pogled in nasmeh, ki mi ju je prejšnji dan podarila prijateljica. Na vse čudovite stvari, ki jih delajo tako nepopolne, a vseeno tako lepe in žive: na občasno zmedenost, jezo, na njihove reakcije na določene dogodke in/ali stvari. Na vse lastnosti, ki jih delajo take kot so. In da dejansko so to kar so, ne pa kloni nekoga drugega! Vsa ta pestrost, ki jo nudijo svetu, je najlepše darilo, ki ga lahko kdo dobi.
Že res, da me včasih ta raznolikost bega, saj marsičesa ne razumem, vendar pa stvari, ki mi sprva ne gredo v glavo, poskušam razumeti – če mi to uspe, dobro, če pa mi ne, pa tudi prav. Ustrašim pa se ne.
Si se že kdaj vprašal/-a, kako bi bilo, če vse te pestrosti ne bi bilo? Da bi vsi delovali in razmišljali isto, na isti način? Mene ob tej misli postane groza. Že res, svet bi bil varen za živeti, vendar pa bil tudi predvidljiv in dolgočasen, nezanimiv. Da bi namesto tisoč in ene zgodbe, stare toliko kot šteje let oseba, ki jo živi, obstajala zgolj ena in ista ponavljajoča se zgodba? Zgodba o robotu, ne človeku. Bi bilo v takem svetu sploh vredno živeti? Zase vem, da bi umrl od dolgčasa. Ali pa od metka, ki bi si ga ob prvi priložnosti pognal v glavo.
Že res, da me včasih ta raznolikost bega, saj marsičesa ne razumem, vendar pa stvari, ki mi sprva ne gredo v glavo, poskušam razumeti – če mi to uspe, dobro, če pa mi ne, pa tudi prav. Ustrašim pa se ne. Le zakaj bi se bal človeka, ki govori drugačen jezik, razmišlja drugače kot jaz, ima drugačno barvo kože ali pa je druge spolne usmerjenosti? Ravno to ga dela edinstvenega, lepega. Vprašaj se, zakaj imaš rad/-a svoje prijateljice in prijatelje, če ne zaradi tega kar so; zaradi tega, ker so drugačni od tebe in ti je vsak trenutek z njimi čudovit in čaroben. Zakaj bi bili potem drugi, ki jih še ne poznaš, izjema? Razširi roke in objemi življenje, katerega lepota je odvisna prav od ljudi, ki te obkrožajo. Verjemi, ne bo ti žal.
All the freaky people make the beauty of the world.
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.
