otvoritev 30.oktober 2016 ob 19:00
galerija Križišče v Mladinskem centru C.M.A.K. Cerkno
+ glasbeni gost: Thierno Diallo
Razstava bo na ogled do 15.11.2016
Defonija je koncertna serija, ki sproža številne učinke, z njimi pa tudi nesporazume. Najraje jo vtaknejo v predal ”jazz”, čeprav gre pri njej v osnovi za najrazličnejše improvizacijske prakse. Ja, z njimi kajpak tudi ”jazzovske”. Na Defoniji se nikdar ne ve, kaj bomo prejeli, pa vendarle lahko nekako vemo, kaj pričakovati – tvegano, radikalno igro, vožnjo v nepredvidljive smeri in glasbeno svežino. Vsekakor pa Defonija ni prostor za enodimenzialnosti, monokulture, žanrsko zaprtost vase. Defonija je priložnost za užitek v muzikah in poslušalska šola obenem.
Dobro vemo, kako je s poslušanjem danes, v času navidezne dostopnosti vsega. Poslušanje je v glavnem regresivno, v okolju, kjer gredo reči ”skoz eno uho noter, skoz drugo ven”, pa tudi nepotrebno: Napeljuje k zgodovini, spominu, koncentraciji, empatiji, dialogu, polilogu. Velika večina ljudi poslušanje zamenjuje z ”uboganjem”, s ”poslušnostjo”, in pri tem ne ve, da obstoji tudi glasba, ki se ne giblje ves čas enakomerno, predvidljivo in ne ponuja varnih zatočišč. Na svetu je tudi glasba, za katero si je treba vzeti čas.
Tina Drčar si je vzela čas za Defonijo. To se pravi, da rada posluša in da pri tem – kar pri tem ni zanemarljiv podatek – ni niti malo poslušna. Slednje dejstvo jo zelo približa samim muzičistom, muzičistkam, ki jih na svoj oder vabi Defonija. V svojem likovnem postopku, s katerim vizualizira izjemno zmuzljiv in občutljiv glasbeni material, je Tina pokazala naravnost neverjetno stopnjo seganja po bistvu. Nikdar sicer ne vemo, kaj bomo prejeli na koncertu, a s Tininih plakatov in letakov nam je zadeva že precej bolj jasna. Kdor maed nastopajočimi vidi njeno delo, ta se po navadi zastrmi, vpraša za avtorico, za izvod, hoče tak dizajn na svojem novem albumu.. Defonija in njeni ljudje že po svoji ”notranji naravi”cenijo avtorski pristop, svet pogumnih unikatov, in če jih avtorica oplazi z njihovo najintimnejšo noto, potem še toliko lepše. Kakor je Defonija odvisna od socialnega momenta, od poslušalske odzivnosti, tako nanjo vplivata tudi plakat, letak. Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je pot sklenjena – Tina posluša material, ta pa je, ko je odigran ”v živo”, takšen, kakršen je, tudi zaradi njene likovne vloge. Špil je namreč splet neverjetnih okoliščin. Še so pod odrom trije fotografi, je drugačen kakor tedaj, ko ni nikogar. Če med publiko kdo kaj pripomni, se to v naslednjem hipu zasliši z odra. Če sta plakat in letak narejena z znanjem in ljubeznijo, se znanje in ljubezen poznata tudi v zvenu.
Tina Drčar je z leti postala nepogrešljiv del tiste skupnosti, ki je v širnem glasbenem svetu sicer – po krivici – marginalizirana, a je med najmočnejšimi. Pravi pravcati hard-core. V defoniji so namreč doma zvesti ljudje, ki ne lažejo in slavijo lahkih zmag. Velik užitek je sodelovati z osebo, ki brez velikih in odvečnih besed ve, za kaj gre v takšni muziki.
Miha Zadnikar, vodja koncertnega cikla Defonija
Tina Drčar (1977, Celje) samozaposlena v kulturi, je leta 2004 diplomirala na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, pri profesorju Marku Butini in profesorici dr. Tanji Mastnak. V študijskih letih od 2001 do 2005 je sodelovala v slikarskem tandemu z Binetom Skrtom (murali: Mala šola, Mrtvaški ples, Apokalipsa).
Velike zidne slike (murali) so njena ljubezen, vidne na zidovih Metelkove mesta (Globina 14 in 15, Paviljon- Pahljača, Deka iz Šutke..). Raziskuje tudi druge slikarske tehnike in medije. Sodeluje v projektu Svetlobna gverila, izdeluje plakate (Defonija – nagrada Zlato gnezdo 2010, Rozin teater, Menza pri koritu).
Aktivna je tudi pri delu z otroci. Organizira likovne delavnice (Španski borci, Metelkova mesto, Šuto Orizari), leta 2009 in 2010 pa je izvedla humanitarni akciji Za otroke Šutke (obleke, šolski inventar, barve za obnovo OŠ. Ramiz i Hamid u Šuto Orizari, Makedonija).
Svoja umetniška dela razstavlja v Sloveniji (Škuc, Ministrstvo za kulturo, Kresija, Vžigalica,..) in tujini (Cveta Zuzozič paviljon – Beograd, MKC – Skopje, muzej Robevci – Ohrid). Živi v Ljubljani, ustvarja v AKC Metelkova mesto.
