Spodnji prispevek je bil kot uvodna misel originalno objavljen v publikaciji Informator, marec 2008.
Deli in vladaj, so rekli starorimski imperatorji. To je bila antika, vendar je ta modrost vladarjev še kako prisotna tudi v naši tako imenovani informacijski dobi, ne da bi se je ljudstvo bog si ga vedi kako dobro zavedalo. Ne glede na količino informacij, ki so nam dandanes dostopne …
Velikokrat sem slišal opazke – večinoma iz druge, nemalokrat pa tudi iz prve roke – na račun tujcev, ki so se pojavili v naši kotlinici in si tu začeli služiti vsakdanji kruh. Če bi včasih obveljal argument (čeprav krhek kot le kaj), da poštenim cerkljanskim delavcem tujci kradejo delovna mesta, zdaj, po prepričanju nekaterih, le-ti nižajo ceno preostalim delavcem in zato posledično vsi skupaj zaslužijo manj kot bi lahko.
Pa saj ne, da ta druga trditev ne bi bila delno resnična: nujne življenske potrebščine se iz dneva v dan višajo, plače pa ostajajo sorazmerno iste. Vendar pa bi bilo napačno trditi, da so za to krivi delavci iz nam nepoznanih dežel. Vzrok bi bilo potrebno iskati drugje – in potihem vsi točno vemo kje!
Grožnje delodajalcev, češ, delaj za tako in tako mezdo, ali pa te vržemo na cesto in te nadomestimo z delavcem, ki je pripravljen delati za tako nizko plačo, poženejo strah v kosti vsakomur, ki mora poleg lastnih, nahraniti še usta svojih otrok in drugih ljubljenih oseb. Toda strah nemalokrat zamegli um vsakomur in često iščemo krivca drugje kot bi ga morali – ne v tistem, ki nam grozi, ampak v tistem, ki je v podobnem položaju (dreku) kot smo sami, saj je lažje napasti nekoga, ki se težko brani, kot pa tistega, ki ima moč in oblast. In medtem, ko se mi kregamo med sabo, se nam vladajoče elite (najsi bodo to politiki ali kapitalisti) hahljajo in nas spodbujajo k še večjim sporom, saj tako veliko lažje upravljajo z nitmi, preko katerih krojijo naša življenja.
Toda strah nemalokrat zamegli um vsakomur in često iščemo krivca drugje kot bi ga morali – ne v tistem, ki nam grozi, ampak v tistem, ki je v podobnem položaju (dreku) kot smo sami, saj je lažje napasti nekoga, ki se težko brani, kot pa tistega, ki ima moč in oblast.
Zatorej se, namesto, da pizdimo, kako delavci iz drugih dežel nižajo ceno našega dela, in jih – mnogokrat za njihovim hrbtom! – obmetavamo s fašističnimi žaljivkami, poskusimo z njimi združiti, spoznati medsebojne potrebe in se skupno upreti izkoriščevalskim pogojem. Kajti, kot je bilo že zapisano zgoraj, vsi smo v istem dreku!
Vem, da so tujci, ki za več časa ostanejo v Cerknem in si tu služijo kruh, za Cerkljane in Cerkljanke nekaj povsem novega, vendar se jih ne smemo ustrašiti in jih posledično držati čim dlje od sebe. Nasprotno, s tem novim dejstvom se moramo spoprijeti in delavcem dati vedeti, da so tu dobrodošli. Spoštovanje rodi spoštovanje … Že res, da se v marsičem razlikujejo od vas ali mene, imajo drugačne navade in govorijo nam nerazumljiv jezik, vendar pa imajo tako z mano kot z vami tudi veliko skupnega – veliko več kot si lahko sprva zamislite, vsekakor pa veliko več kot si delite s kapitalisti iste polti in kulture kot je vaša/naša. In če se naučimo spoštovati drug drugega ter premostiti medsebojne razlike oz. le-te obrniti v prid vseh nas, bomo spoznali, da pravzaprav nismo nič izgubili, temveč zgolj veliko pridobili; spoznali, da je naše življenje zaradi drugačnosti vseh nas veliko bolj pestro kot bi bilo sicer!
Ta pestrost pa nam lahko da tudi moč, ki se je tisti, ki hočejo, da ostanemo skregani in razdeljeni, najbolj bojijo: moč, da se na njih poserjemo in začnemo živeti življenje kot si ga sami želimo, brez njihove pomoči.
m@ko
_______________
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.