Spodnji prispevek je bil kot uvodna misel originalno objavljen v publikaciji Informator, maj 2008.
Dobro se je pogovarjati, kot pravijo nekateri. Čuda komunikacije, odprtih pogovorov, izmenjave idej, govorov, debat in tako dalje, so bili dokazano pospešena s strani vedno naraščajočega razširjanja in sofistikacije komunikacijskih tehnologij. Medtem ko so morali naši starši napisati pismo ali klicati preko stacionarnih telefonov, smo mi razvajeni z izbiro med klicanjem na mobilne telefone naših prijateljev/-ic, pisanjem sporočil (alias SMS-ov), pošiljanjem e-mailov ali objavljanjem komentarjev na njihovih Myspace straneh ali elektronskih dnevnikih. Z njimi se lahko celo pogovarjamo preko MSN-a ali Skype-a. Ko želimo spoznati ljudi, se lahko samo vpišemo na nešteto spletnih forumov in objavimo karkoli si naše srce poželi. Vse lepo in prav, kajneda?
Nekateri, vključno z mano, pa o tem nismo tako prepričani. Medtem ko je možnost z nekom priti v stik veliko bolj enostavna in priročna ter je velikokrat užitek in razkošje, pa je včasih tudi sila problematična. Razvoj teh novih oblik tehnologije je s seboj prinesel tudi rast novih in bolj kompleksnih oblik družbenih ceremoniálov oz. nenapisanih vedenjskih pravil. Poglejmo na primer pošiljanje SMS-ov. Pošiljanje le-teh nam omogoča prihranek na času, ker nam nekoga ni potrebno poklicati, poleg tega pa so uporabni tudi, ko smo (oz. je oseba na drugi strani) v takšnem položaju, ko ne moremo govoriti, na primer v službi. Kakorkoli že, dejstvo je, da lahko preko SMS-ov rečemo tisto, kar običajno ne bi. Lahko so uporabljani na način, da razkrivamo stvari, o katerih nam drugače ne bi bilo udobno govoriti. Prav tako pa lahko pri pošiljanju SMS-ov pride do popolnoma napačnih interpretacij le-teh, kar ima lahko negativne posledice. Ali pa še slabše, lahko so poslani napačni osebi. Ničkolikokrat sem že videl ljudi (upoštevajoč sebe), ki so se spraševali o pomenu kapitalk, »x-ov« in pik do stopnje popolne frustracije.
Še bolj kompliciran pa je način, kako nekdo odgovarja na SMS-e. Dejstvo, da ima večina ljudi svoje mobilne telefone skorajda ves čas ob sebi, pomeni, da se, če ne dobimo odgovora v par urah (ali še več časa), počutimo zavrnjene, izločene, ignorirane ali za vedno odpisane. Naši mobilniki (in druge naprave za komuniciranje) postanejo podaljšek nas samih, so naši tehnološki duplikat oz. dvojnik, in če preko njih nismo kontaktirani ali/in če ne dobimo odgovora, to vzamemo precej osebno. Na kar seveda velikokrat pozabimo, pa je, da na mobilne telefone vpliva veliko dejavnikov, ki so izven naše oblasti, na primer koliko časa zdrži baterija ali kakšen je signal. Na SMS ne moremo odgovoriti, če ga nikoli ne dobimo, niti če nam je »crknila« baterija. Potem je tu še vprašanje kredita, nečesa, kar je podvrženo hudiču, ki mu pravimo denar, torej nečesa, česar mnogi od nas nimamo vedno na pretek. Da ne govorimo o tem, da ljudje mogoče izključijo svoje mobilnike ali pa jih pustijo doma, ker pač hočejo imeti malce miru in časa samo zase. Vendar pa, čeprav so te stvari čisto nekaj običajnega in se jih tudi zavedamo, se še vedno počutimo užaljene, ko vidimo, da se nekdo ni odzval na naš klic oz. nas ni poklical nazaj. In zaradi tovrstnega mišljenja je prišlo že do neštetih brezveznih razprtij, včasih celo do razpada prijateljstev ali ljubezenskih zvez.
Kaj je torej rešitev? Razbiti naše telefone? Iztrgati telefonsko linijo iz stene in v isti sapi uničiti še kartice za brezžično povezavo s svetovnim spletom naših prenosnih računalnikov? Medtem, ko bi nekatere lahko takšna ekstremna dejanja privlačila, pa je moja osebna rešitev tega problema začenjanje razvijanja in krepitve DEJANSKIH komunikacij z ljudmi, t.j. pogovarjanja z le-temi. Ker imam prijatelje/-ice po vsej deželi, jih je težko pogosto videvati, kaj šele govoriti z vsemi skupaj, tudi ko imam časa na pretek. Hvala bogu pa tako oni kot jaz vemo, da za tem pomanjkanjem komunikacije v večini primerov ne stoji nič osebnega, ampak da so za to krivi dejavniki, ki jih ne moremo niti približno kontrolirati. Vem, da ko bom sčasoma to osebo zopet videl ali z njo govoril, da bo ravno tako kot da se ni nič spremenilo in da lahko z najinim prijateljstvom nadaljujeva povsem normalno.
Pisanje pisem je še posebno prijeten in kreativen način tako zmanjšanja stroškov kot tudi pripovedovanja prijateljem/-icam o dogodkih v tvojem življenju, hkrati pa jim tudi ta način komuniciranja da tudi dovolj časa, da lahko lepo razmislijo o tem, kar je bilo v pismu napisanega in kaj sami želijo povedati. Če vprašate mene, je to vsekakor boljše kot pa tipkanje na MSN-ju. Kajti ni ga lepšega občutka kot zjutraj dobiti pismo v nabiralniku, ga odpreti in prebrati njegovo vsebino. Vsebino, ki je pisana lastoročno, z vsakemu človeku lastno pisavo, ne pa le z eno izmed možnosti, ki nam jih ponuja računalnik. Osebna komunikacija tako postane še bolj osebna in intimna, saj ravno preko pisave osebe, s katero se dopisuješ, dobiš občutek, da je to res to oz. da se res pogovarjaš s tisto osebo s katero pač se; dobiš resničen občutek, da je ta oseba nekako s tabo, če ne fizično, pa v mislih (kar pa računalniki in njihova neosebnost čisto pokvarijo).
Pisanje pisem je še posebno prijeten in kreativen način tako zmanjšanja stroškov kot tudi pripovedovanja prijateljem/-icam o dogodkih v tvojem življenju, hkrati pa jim tudi ta način komuniciranja da tudi dovolj časa, da lahko lepo razmislijo o tem, kar je bilo v pismu napisanega in kaj sami želijo povedati.
Seveda je način komuniciranja stvar osebne izbire, toda vseeno mislim, da naša sedanja odvisnost od komunikacijskih tehnologij ni destruktivna le za naša medsebojna razmerja ta hip, ampak tudi za bodoča. Velikokrat ko spoznavamo nove ljudi, se nagibamo k temu, da z njimi komuniciramo preko drugih sredstev, medtem ko, če bi bili mogoče malce bolj dostopni in bolj osredotočeni na dejanske pogovore, se nam ne bi bilo potrebno toliko zanašati na tehnologijo. Mislim, da vsi poznamo občutek groze, ki ga nekdo občuti, ko je za nekaj dni prekinjena internetna povezava, ali če se nam pokvari mobilni telefon oz. le-tega izgubimo. Predstavljajte si, da bi se to zgodilo enkrat za vselej. Koliko naših prijateljstev in drugih razmerij bi ostalo zunaj kiber-prostora? Pa ne, še enkrat ponavljam, da bi ljudi namensko hoteli izločiti, vendar pa je dobro pomisliti tudi na to.
Mickey D. in m@ko
_______________
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.
