Uvodna opomba: Pričujoči intervju je bil opravljen septembra 2016 za revijo TBI. Ker tistoletna številka omenjene revije nikoli ni bila izdana, tudi intervju ni ugledal luči sveta. Po dveh letih ga tako objavljamo na našem spletišču. Prijetno branje.
Sprašuje: Matjaž Peternelj | Foto: Marko Serafimovič
Simon Kenda je glasbeni sladokusec, nevladnik z večletnimi izkušnjami, zadnji dve leti pa tudi direktor zavoda Jazz Cerkno, producenta istoimenskega mednarodno priznanega festivala ter celoletnega festivala Keltika. Pogovarjala sva se o glasbi, kulturi, nevladju ter njihovemu pomenu za širšo lokalno skupnost.
Festival Jazz Cerkno je letošnjega maja praznoval 21 let, festival Keltika pa, vsaj pod tem imenom, poteka od leta 2003. Lahko na kratko predstaviš oba festivala? Kakšen je njun namen, cilji?
Oba festivala sta se skozi čas malo spreminjala. Jazz Cerkno se je leta 1996 začel kot »Jazz v maju«. Prva štiri leta so se koncerti v mesecu maju odvijali Pr’ Gabrijelu, bolj ali manj čez vikende, pač v različnem obsegu. Od leta 2000 do 2002 se je festival odvijal Pr’ Želincu, kjer je tudi zrastel, nato pa se je leta 2003 vrnil v Cerkno, na star plac. V tem obsegu je obstal do danes. Mogoče se je spreminjal spremljevalni program, drugače pa je potekal v zelo podobnem obsegu, se pravi devet koncertov na glavnem odru v treh dneh, plus spremljevalni program s koncerti v glasbeni šoli, delavnicami, razstavami in podobnimi stvarmi.
Kar se pa tiče Keltike, so se koncerti začeli kmalu po odprtju bara Pr’ Gabrijelu. Prvi koncert mislim da je bil v počastitev kulturnega praznika leta 1996. Potem pa je bilo različno število koncertov skozi leto. Kasneje so se koncerti začeli odvijati tudi zunaj na prostem, vsi ti dogodki pa so se strnili v festival Keltika.
Programsko je festival Jazz Cerkno vsekakor dosti bolj orientiran na jazz, improvizirano glasbo, avantgardo in tudi mešanice z etnom, rockom, tudi elektroniko. Keltika pa je zasnovana zelo na široko. Sicer je slišati tudi dosti jazzovskih glasb, pa vse od bluesa, etna, kantavtorskih nastopov, do rockerskih koncertov in elektronike. Skratka, festival nima neke žanrske omejitve. Se pa pri obeh festivalih gleda predvsem na kvaliteto izvajalcev.
Direktorski stolček Zavoda Jazz Cerkno si prevzel po smrti dolgoletnega vodje Boštjana Cveka. Vendar pa v teh vodah nisi bil novinec, saj si pred tem izkušnje nabiral v drugih organizacijah …
Vodenje zavoda sem prevzel v začetku januarja 2015. Kar se tiče nabiranja izkušenj pred tem, pa je bilo kar pestro. Začelo se je z obiskovanjem predvsem punkerskih ter drugih koncertov tod okoli v regiji. Nadaljevalo se je v srednji šoli, ko sem se začel ukvarjati z glasbo. Imeli smo band, kjer sem igral bas kitaro. Z glasbo sem že tako ali tako odraščal, v srednji šoli pa sem vsaj približno izoblikoval svoj okus. Imel sem tudi prijatelje s podobnim okusom, ki so me zalagali z glasbo in s katerimi smo jo tudi skupaj raziskovali ter hodili na koncerte. Konec koncev pa smo jo v bendu tudi skupaj ustvarjali.
V tistem času je bila tudi nekakšna prelomnica, saj je bend razpadel, tako da sem potem tisto strast do glasbe preusmeril v organizacijo koncertov, v C.M.A.K.-u pa sem se začel tudi učiti za tonskega tehnika.
Drugi vidik pa se je začel z udejstvovanjem v C.M.A.K.-u, kar pa se je zgodilo zelo spontano tam leta 2003, 2004, ko smo se vključevali v ekipo. Najprej smo obiskovali dogodke, kasneje pa smo začeli pomagati pri fizičnih delih kot je čiščenje in nato tudi pri organizaciji dogodkov. To je bilo še v starih prostorih v bivšem dijaškem domu. Z letom 2006, ko se je C.M.A.K. preselil v nove prostore, pa smo stvar resno zagrabili: obnovili smo prostore in hkrati začeli organizirati program. Vsak je počel stvari, ki so ga zanimale, a počasi prideš do tega, da moraš, če hočeš nekaj izvesti, narediti tudi kakšno stvar, ki ni tako prijetna. Recimo, napisati kakšen razpis, pridobiti finance … Pač, s tem ko organiziraš program, se vedno bolj vpletaš v vodenje društva, kluba. V tistem času je bila tudi nekakšna prelomnica, saj je bend razpadel, tako da sem potem tisto strast do glasbe preusmeril v organizacijo koncertov, v C.M.A.K.-u pa sem se začel tudi učiti za tonskega tehnika. Kot sem omenil prej, smo v tem času že obiskovali koncerte pri Gabrijelu, kot študent pa sem tu začel delati kot natakar. S tem sem tudi pobližje spoznal s tukajšnjo ekipo in samim načinom dela. Tu sem se veliko naučil o izvedbi dogodkov, kar sem potem tudi zavedno ali nezavedno prenašal naprej in uporabljal pri svojem delu v C.M.A.K.-u. Več kot smo se tam naučili, več smo hoteli pokazati, doseči. To je trajalo nekako do leta 2014 … Pred tem pa sem kot tehnik za luči in ostale zadeve že sodeloval tudi pri festivalu Jazz Cerkno. Tako da sem bi zmeraj vpet v cerkljansko sceno. Tudi pri recimo festivalu Rad bi bil normalen: če so rabili tehnično podporo, sem bil zraven. Mislim, da je ta scena kar povezana. Če ne bi bilo tega, se ne bi nabralo toliko različnih vplivov in se ne bi toliko naučil. Vsaj ne v Cerknem kot tako majhnem kraju.
Boštjan je torej dobro vedel kdo ima dovolj izkušenj za vodenje takšnega zalogaja kot sta prej omenjena festivala: izkazal si se v C.M.A.K.-u, pokazal svoj potencial in zdaj je to stopnička naprej …
Mogoče kar dve … Boštjan me je kar lep čas pregovarjal, da bi prišel delat v zavod Jazz Cerkno. Takrat sem se namreč odločal ali bi sploh ostal v Cerknem … V C.M.A.K.-u sem v začetku leta 2014 zaključeval delovanje prav zaradi tega, ker sem se imel namen izseliti iz Cerkna. V bistvu je bila kar težka odločitev. Sigurno je videl potencial, če ne ne bi bil tako vztrajen in me pol leta prepričeval. Na koncu sem se odločil za to, čeprav je bil takrat že bolan in sem vedel, da lahko pride do tega kar se je pač zgodilo. Da lahko celotno breme vodenja pade na moja ramena. Način dela je zelo podoben: brez ekipe ne moreš narediti ničesar. Isto je bilo v C.M.A.K.-u, ko si bil odvisen od drugih ljudi, in isto je tukaj z ekipo zavoda in Gabrijela, s katerimi delujem. S tega vidika je bilo precej lažje kot če bi bil prepuščen sam sebi.
Mislim, da je ta scena kar povezana. Če ne bi bilo tega, se ne bi nabralo toliko različnih vplivov in se ne bi toliko naučil. Vsaj ne v Cerknem kot tako majhnem kraju.
Sama izvedba dogodkov je tu na višjem nivoju in tudi vsebine, ki se predstavljajo, so bolj zahtevne. Se pravi, da se moraš tudi sam kot programski vodja – itak je to pravzaprav normalen proces – izobraževati, spremljati sceno. S tem tudi rasteš in spremljaš več zvrsti glasbe, čeprav sem na primer jazz glasbo spremljal že prej, vendar ne v takem obsegu kot danes. Tako da ja, vsekakor je kar velik preskok …
Tisti, ki te poznajo, vedo da si z glasbo aktivno povezan že zelo dolgo časa: igral si v ska-punk bendu, organiziral in ozvočeval koncerte, si tudi dober poznavalec domače in tuje glasbene scene. Kako sam dojemaš glasbo? Predvsem tu ciljam na jazz in njegove podzvrsti, za katere bi nekdo rekel, da je »zafrknjena«, težko razumljiva glasba.
Jaz bi rekel, da se ti z leti glasbeni okus spreminja. Se pravi, iz nekega punka, rocka, ki sem ga poslušal kot najstnik, se ti glasbeni okus izoblikuje, razširi in z leti postane bolj zahteven. V bistvu ni bil velik preskok pasti v to glasbo, zato ker mi je to po eni strani pomenilo izziv. Je pa to zahtevna glasba za poslušanje, ker prvotno ni namenjena zabavi, tako kot ni klasična glasba, ki ima tudi svoj namen. Je bolj za sladokusce, ljubitelje tovrstne glasbe. S tega vidika vsekakor ni tako priljubljen. Ima svojo specifično publiko, ki tvori dokaj zaprto sceno. Če greš po Sloveniji na tovrstne koncerte, boš srečeval bolj ali manj iste ljudi. Tudi če greš v tujino, boš z leti spoznal, da na te koncerte hodi dokaj ista publika. To so pač ljubitelji tovrstne glasbe. Imaš pa v jazzu vsega polno: je zelo neomejen žanr, v njem se staplja zelo veliko različnih vplivov . Sploh v improvizirani glasbi imaš zelo širok nabor in glasbil in pristopov, tako da je zelo pestro. Sploh ni dolgočasno. V bistvu lahko v tovrstni glasbi praktično vsak malo bolj zahteven poslušalec najde nekaj zase.
Delo organizatorja kulturnih dogodkov je v mnogih pogledih nagrajujoče, bi ga pa lahko opisali tudi kot nehvaležno, saj se opravljeno delo le stežka vidi oz. je vedno nekje v ozadju. Kakšna dela pravzaprav opravlja organizator dogodkov v rangu kot sta Jazz Cerkno in Keltika?
Podobna dela kot organizator drugih dogodkov. Se pravi, moraš iti skozi določen proces, imeti moraš idejo kaj bi rad naredil. Pridobiti moraš finančna sredstva, da to spelješ, kontaktirati nastopajoče, priskrbeti prostor za dogodek, opremo, poskrbeti, da bo vse lepo teklo. Poleg tega se moraš z nastopajočimi zmeniti glede pogojev, se pravi prenočišča, prehrane, honorarja in teh stvari. Je pa tu še en kup drugih stvari, ki s sabo prinesejo en kup birokratskega dela. Pri vsaki organizaciji dogodka je potrebno pridobiti dovoljenja, potem so tu pogodbe, sponzorji … Organizirati je potrebno vse glede infrastrukture, šotor, ozvočenje, luči, opremo za na oder – na primer najem klavirja. Potem tudi vso logistiko: prevoz glasbenikov, ker recimo tujci potujejo z letali in jih je potrebno pripeljati z letališč v Cerkno in nazaj. Je pa tu še del, ki ti vzame največ časa, to je promocija. Pripraviti je potrebno celostno podobo festivala, pridobiti vse promocijske tekste od izvajalcev ter to plasirati medijem oziroma v svet. Promocija poteka po internetu, radijskih postajah, časopisih, oglasih. Tu pridejo zraven še razni intervjuji, reklame, …
Jazz je zahtevna glasba za poslušanje, ker prvotno ni namenjena zabavi, tako kot ni klasična glasba, ki ima tudi svoj namen. Je bolj za sladokusce, ljubitelje tovrstne glasbe.
Velik del tukaj pade, kar bi moral omeniti na začetku, na sam izbor izvajalcev. Sestaviti moraš program, ki je kakovosten in katerega si tudi upaš zagovarjati, v smislu, da je to na takem nivoju, kot mora festival Jazz Cerkno biti. Kajti po celi Evropi in širše je poznan kot festival avantgardnega jazza. In to je velik zalogaj. Lahko ure in ure presediš za računalnikom, prebiraš ponudbe, poslušaš glasbo, preden se boš odločil za tistih devet, ki jih boš postavil na oder. Isto velja za ostali program, ki se ga organizira, in mislim, da se s tem srečujejo vsi organizatorji kulturnih dogodkov. S samim izborom in tem, da se ti stvar izide tako kot si zamisliš. Veliko bendov je na turnejah, ampak če so takrat zasedeni, pač na žalost ni nič.
Prej si omenil mladinski center C.M.A.K. in izkušnje, ki si jih tam pridobil. Kako pomembni se ti zdijo mladinski centri, pa tudi druge nevladne organizacije, za lokalne skupnosti? Oziroma vprašano drugače, kakšne koristi imajo lokalne skupnosti od dejavnosti nevladnih?
Tako bom rekel: tistih stvari, ki jih počnejo nevladne organizacije, lokalni skupnosti ni treba početi (smeh). Če NVO-ji na primer organizirajo kulturne prireditve, to zelo obogati kulturno ponudbo, sploh če v kraju ni kulturnih inštitucij. V Cerknem imamo od takih inštitucij na primer muzej, glasbeno šolo in knjižnico, tako da je – ker na primer nimamo opere ali gledališča – vse odvisno od nevladnih organizacij. S tega vidika so slednje zelo pomembne. Poleg tega pa se v njih večina ukvarja ljubiteljsko, se pravi je v tem veliko entuziazma, kar pomeni, da je tudi širši krog ljudi, ki se s tem ukvarja. Posledično se vsi nekaj učijo in to znanje tudi prenašajo naprej na mlajše rodove. In to je tudi zelo pomembno, saj bogati kulturno podobo kraja.
Cerkno je izven naših hribov poznano tudi po pestrem kulturnem dogajanju. Misliš, da sami občani in občanke dojemamo kulturo kot pomemben faktor življenja?
Mislim, da ja. Kdaj si sicer misliš, pa saj ni nikogar na koncertu, ker je res slaba udeležba, a na splošno je precej kulturnih dogodkov. Sploh za neko Cerkljansko, ki ima manj kot pet tisoč prebivalcev in kar pester nabor teh prireditev in dogodkov. Če pogledaš naokoli, vidiš, da kar velik procent ljudi na omenjene dogodke zahaja oz. da je zelo malo ljudi, ki ne gredo na nobenega od dogodkov, nobeno od prireditev. Tako da mislim, da se ljudje pomembnosti kulture do določene mere zavedajo.
Kaj pa odločevalci in odločevalke, gospodarstvo, predvsem v smislu podpore kulturnim projektom?
Kar se tiče Občine, mislim, da so se stvari kar precej uredile. Če primerjamo našo občino s tolminsko, imamo tu, kar se tega tiče, super stanje. Kar se tiče kulture, imamo tu več razpisov … Je nek proračun, za katerega ne morem reči, da je zelo močan, a glede na velikost občine mislim, da je zelo dober. Je pa pač specifična, saj imamo tu precej močnih kulturnih dejavnosti, ki so podprte in priznane s strani države in je seveda normalno, da mora k temu svoj delež prispevati tudi občina, če hoče to ohraniti. Kar se tiče kulture, mislim, da je zelo v redu urejeno.
Tistih stvari, ki jih počnejo nevladne organizacije, lokalni skupnosti ni treba početi. Če NVO-ji na primer organizirajo kulturne prireditve, to zelo obogati kulturno ponudbo, sploh če v kraju ni kulturnih inštitucij.
Glede gospodarstva pa mislim, da je to vsesplošen problem. Če si dejaven v kulturi, si zelo težko zanimiv za gospodarstvo. V lokalnem okolju je pa to več ali manj odvisno od ene in iste firme, ki je pač najmočnejša. Tisti manjši sicer dobro podpirajo, ampak to niso neki večji finančni vložki. Pa tudi drugače je pri velikih firmah, govorim na ravni države, zelo težko se dobi konkretno podporo. Podpora je predvsem v smislu kakšnih storitev, medtem ko je finančno podporo dosti težje pridobiti.
Kako pa ocenjuješ lani sprejeti Lokalni program za kulturo v občini Cerkno? Gre za pomemben dokument ali zgolj za mrtve črke na papirju?
Mislim, da je dobro, da se je to naredilo. Je nek začetek, kjer se stvari zapišejo, je pa stvar vsekakor še v povojih. Precej je pri tem odvisno od samih kulturnih organizacij, še več seveda od Občine, ki pa je, kakor pri vseh stvareh, še kar omejena. Predvsem tu mislim kadrovsko. Če bi bil kakšen resen namen izpeljati kakšne večje projekte s strani nevladnih organizacij, mislim, da bi bilo težko dobiti konkretno podporo na Občini. Tu mislim na kakšne evropske razpise. Je pa program sigurno pomanjkljiv in bo potrebno še nekaj časa, da se bo tudi začel bolj uresničevati. Nekaj se uresničuje, neke smernice so dane. To je za začetek v redu, ampak vsekakor bo potrebno nekaj več v prihodnosti.
Sam si že kot aktivni mladenič veliko prispeval lokalni skupnosti. Imaš kakšno modrost, navdihujočo izkušnjo, ki bi jo za konec intervjuja delil z mlajšimi od tebe?
Vsekakor to, da, če imaš neko željo, moraš slediti sanjam, četudi mogoče kdaj ne veš kaj točno bi s tem naredil. A lahko se izkaže, da je to neka stvar, ki ti bo v življenju nekaj prinesla, nekaj pomenila. Predvsem pa, da moraš biti pri tem trmast in ne obupati.
