Pobuda za dejanski premislek o načinu sodelovanja mladih (in drugih občanov) pri upravljanju javnih zadev
Piše: Janja Hiti
Predstavniška demokracija je v krizi in vedno več je praks t.i. participativne demokracije kot oblike vključevanja državljanov in državljank v odločitve povezane z javno sfero. Občina Cerkno načrtuje ustanovitev Komisije za mladinska vprašanja, ki naj bi se sčasoma preoblikovala v poseben Odbor za mladinska vprašanja. Ideja, da se institucionalizira strukturiran dialog in sistemsko vključevanje interesne javnosti v politično odločanje je dobra, pravzaprav je to strateški interes širše družbe. Mladi bodo v cerkljanskem primeru očitno pionirsko področje.
Ampak, ali je res potrebno še eno politično telo za strukturiran pogovor, za institucionalizacijo participativnega procesa posvetovalnega značaja? Ali je ustanovitev komisije inovativen primer državljanske participacije ali zgolj podaljšek obstoječih političnih struktur in politično-strankarsko motivirana? Je komisija uspešen model za dopolnilno participativno odločanje poleg že obstoječega, tradicionalnega predstavniškega modela? In kaj bi želeli s tovrstnim modelom sploh doseči?
Morda pa so mladi vendarle posebna in notranje raznolika družbena skupina, ki hitro »odraste« in – sodeč po trendih – pogosto odide iz rojstnega kraja. Za mlade je udeležba v participativnem procesu del političnega izobraževanja, za ohranjanje njihove želje po političnem (so)delovanju v družbi pa morajo biti procesi časovno omejeni (kratkoročni), rezultati pa vidni. Prav zato občine v različnih evropskih državah za mlade pogosto organizirajo ločene participacijske procese.
V resnici bi morale občine in politiki za vsak ukrep, ki ga sprejmejo v imenu celotne skupnosti, sproti preverjati, kako učinkuje na občane, pri tem pa bi morali biti posebej pozorni na ranljive skupine, ne le na mlade. Spomnimo, med ranljive skupine tudi v Cerknem spadajo (dolgotrajno) brezposelni, gibalno in senzorno ovirani, osebe z izkušnjo nasilja (v družini), prekarni delavci in delavke, zlasti delavci iz tujine, otroci in mladi, ljudje na pragu revščine ali pod njim, revni starejši občani, posebej samske ali ovdovele ženske in drugi.
Participativni proces je oblika vključevanja državljanov in državljank v odločitve, povezane z javno sfero. Univerzalnega recepta zanj ni, saj je venomer odvisen od tematike, udeležencev, družbenih okoliščin, izkušenj, tudi retoričnih sposobnosti vpletenih, vendar pa lahko na splošno rečemo, da »participativna demokracija temelji na k soglasju usmerjenemu iskanju idej in odločanju, to pa se osredotoča na ustvarjanje vsebin s strani državljanov, vendar odgovornost za realizacijo teh idej nalaga izvoljenim predstavniškim telesom«.*
Poznamo različne metode izvajanja participativnih procesov. Med najbolj znanimi so javna razprava (Public Debate), e-mestni sestanek (Electronic Town Meeting), e-demokracija (E-Democracy), celica za načrtovanje (Participative Urban Planning Method), javno posvetovanje (Deliberative Polling), javno zborovanje (Town Hall Meetings With Participative Methods), državljanski svet (Citizens’ Jury), participativna priprava proračuna (Participatory Budgeting), pa tudi skupščine, ki jih na lastno pobudo sklicujejo občani, in ne predstavniki oblasti ali uprave.
Strukturiran dialog je orodje za delo z mladimi, pri katerem se »mladi, mladinske organizacije in mladinski sveti ter raziskovalci s področja mladine aktivno vključujejo v politični dialog z odgovornimi za mladinsko politiko. S tem mladim omogoča, da se seznanijo s posameznimi izzivi, izrazijo svoje mnenje in s tem oblikujejo ukrepe kot podporo političnim odločitvam, s katerimi se mladi kasneje lažje poistovetijo in jih sprejmejo za legitimne«.** Ena bistvenih sestavin za vzpostavitev strukturiranega dialoga je partnerstvo in zaupanje med vsemi vpletenimi. Metodi participativne demokracije in strukturiranega dialoga se torej lahko prepletata. Pomembno je, da gre za urejeno ali strukturirano komunikacijo: dialog ali kar trialog med prebivalci občine, občinskimi svetniki (politiki) in občinsko upravo, za stalen, reden način upravljanja javnih zadev (ne le enkraten dogodek), da proces obsega tako fazo načrtovanja kot faze ustreznega in dovolj dolgega informiranja javnosti, realizacije z dokumentiranjem procesa in zbiranja povratnih informacij.
Občina Cerkno je že izvedla en tovrsten participativen proces na področju mladine, in sicer leta 2015, ko je pripravljala Lokalni program za mlade v Občini Cerkno 2015-2020. Ta strategija in nato dopolnjeni Odlok o mladini v Občini Cerkno predvidevata ustanovitev komisije za mladinska vprašanja. Na sestanku o njeni ustanovitvi 22. februarja 2019 “Ej, ta mladi, kaku bi?”, ki sta ga sklicala Občina Cerkno in župan (ob prisotnosti podžupana in na pobudo predstavnika ene od mladinskih organizacij ter člana županove liste), ni bilo razprave o tem, ali je komisija sploh potrebna za posvetovanje z mladimi. Manjkala je tudi informacija o tem, kako točno bi komisija delovala in čemu bi služila: kakšne bi bile njene funkcije, pristojnosti in naloge. Ni bilo razprave o njeni sestavi, o čem in kako bi komisija sprejemala stališča, ki bi jih posredovala organom občine, niti o tem, kako bi občinski organi z njo komunicirali. Predstavljen je bil zgolj načrt, da bo ustanovljena, vključno s časovnico. Skratka, “od zgoraj” vzpostavljen in predstavljen predlog.
Pred ustanovitvijo Komisije za mladinska vprašanja bi občina morala definirati vse te pomembne podrobnosti v javnih razpravah z različnimi interesnimi skupinami mladih že zato, da bi spoznala njihova pričakovanja glede sodelovanja v komisiji. In kdo vse spada v te skupine? Najprej organizacije s statusom delovanja v javnem interesu v mladinskem sektorju, potem mladinska društva brez statusa delovanja v javnem interesu in drugi zainteresirani mladi, ki niso člani naštetih organizacij.
Omenjeni lokalni program za mlade bo aktualen vse do leta 2020. Kaj pa, če bi občinska uprava – preden mlade zaveže k sodelovanju pri upravljanju javnih zadev v obliki komisije na prostovoljni pogon – najprej okrepila svoje stike z javnostmi in ne le za občinski svet, temveč tudi za širšo javnost pripravila poročilo o izvajanju programa z ovrednotenimi rezultati? V programu je namreč navedeno, da mora vsako leto poročati občinskemu svetu. Trenutna mladina, pa tudi mladina, ki je bila leta 2015 vključena v proces oblikovanja lokalnega programa, ne ve, kaj iz programa je občina uresničila, čeprav se je kakšen ukrep gotovo izvedel. To bi bil zagotovo korak h krepitvi zaupanja, iskrenosti odnosov in vzpostavitvi morebitnega partnerstva ter sodelovanja med občino in mladimi.
Sploh pa se sprašujem, zakaj naj bi bila naloga komisije, kot je navedeno v Odloku o mladini v Občini Cerkno, da »vsako leto pripravi pregled odločitev občinskih organov, ki so vplivale na delo in življenje mladih, ter jih posreduje javnosti.« To bi lahko pripravila bodisi občinska uprava bodisi Odbor za društvene in družbene dejavnosti, v katerem izvoljeni svetniki in svetnice predstavljajo občane in občanke, sledijo dogajanju in sprejemajo politične odločitve. S podatki razpolagajo, zato naj jih predstavijo javnosti, mladim pa naj pustijo, da dajejo pobude, predloge, vsebinsko razpravljajo o zadevah, ki jih pestijo, ter sooblikujejo vizijo svoje in občinske prihodnosti v svojem jeziku, ne v uradniškem žargonu. Naj se mladi povezujejo z drugimi organizacijami v mladinskem sektorju na lastno željo, ne zato, ker tako piše v odloku.
Mladi svoje dejavnosti že dolgo izvajajo avtonomno v različnih združenjih. Mladi, ki bi si tega želeli, pa ne vedo, kje začeti, imajo na razpolago infrastrukturo in pomoč Mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno, le opogumiti se morajo za prvi korak. Prav tako od mladih ne bi bilo pošteno pričakovati, da se zavežejo k sodelovanju v komisiji za obdobje štiriletnega mandata in v svojem prostem času pišejo strategije, ne da bi bili za to delo plačani. Obstaja možnost, da je ustanovitev komisije za mlade dobra poteza. Ko bi le prej natančno razdelali njen način delovanja, vzporedno pa pretehtali vse alternativne možnosti za spodbujanje sodelovanja širše javnosti v procesih odločanja.
Kakšna bi lahko bila alternativa še enemu političnemu telesu? Da se začne posvetovalne participativne procese sistematično vključevati v delovanje občine kot “drugi steber demokracije” pri političnem odločanju o javnih zadevah na različnih področjih, ne le na področju mladih. Ker gre za posvetovalne procese, bi morali biti vanje vključeni vsi prebivalci občine (tudi tisti, ki nimajo stalnega bivališča v občini, vendar prebivajo v njej zaradi dela ali drugih osebnih okoliščin). Ob tem bi bilo potrebno tudi usposobiti uradnike za sodelovanje v participativnih procesih, ne le za vodenje razgrnitev in javne obravnave dopolnitev osnutka občinskega prostorskega načrta. Nadalje bi bilo potrebno zagotoviti vire za izvajanje tovrstnih procesov: ljudi z ustreznim znanjem, finančna sredstva za njihovo izvedbo, (re)organizacijo dela uradnikov na način, da bi lahko vodili tovrstne procese in v njih sodelovali ter prostor in čas obravnav prilagoditi interesnim skupinam in posameznikom. Zanimiv primer iz avstrijske zvezne države Vorarlberg je, da imajo pisarno za teme prihodnosti: med njene naloge spada tudi vodenje participativnih procesov.* Res, le želimo si lahko, da bo Občina Cerkno v ta namen odprla delovno mesto; da bo za stike med prebivalci občine in njeno oblastjo v prihodnosti skrbel redno zaposlen delavec, ne prekarec ali prekarka.
Pot do sistemskega in sistematičnega vključevanja vseh ljudi, ki živimo v Občini Cerkno, v procese odločanja o skupnih zadevah je dolgotrajnejša od ustanovitve komisije, na katero bi obstoječi občinski organi lahko prelagali naloge, ki bi jih morali opraviti sami. Prav zato mora biti komisija dobro premišljena, še preden pa se občina odloči za to obliko vključevanja mladih v lokalno politiko, mora nujno proučiti druge oblike soodločanja, ki so ji na voljo. V tej kolumni omenjam le nekaj preizkušenih načinov. Ta pot bi bila veliko napornejša za vse vpletene, saj bi se morali soodločanja šele (na)učiti, toda dolgoročno je ta pot plodnejša in bolj demokratična.
Naziv “Mladim prijazna občina”, za katerega si prizadeva Občina Cerkno, bi imel največjo veljavo, če bi ga ji podelili mladi, ki v njej živijo in morda želijo v njej tudi ostati, ne pa nek inštitut za certificiranje. Torej, kaj Občina Cerkno počne, in kaj bo še storila, da jo bodo mladi prepoznali kot sebi prijazno?
VIRI:
* Dr. Martina Trettel et al.: Demokratične inovacije in participativna demokracija v Alpskem prostoru: Primerjalno poročilo. Idrija: Občina Idrija, 2017
** MIZŠ, Urad RS za mladino: “Strukturiran dialog”
PRIPOROČLJIVO BRANJE:
Isabel Gallmetzer et al.: Democrazia partecipativa: Una guida per amministratori locali dell’ Alto Adige / Südtirol. Bolzano : Eurac Research, 2015
Goran Forbici et al.: Vključevanje javnosti v pripravo predpisov: Priročnik za načrtovanje in izvajanje posvetovalnih procesov. Ljubljana: Ministrstvo za javno upravo, 2015:
Tomaž Deželan: Young People and Democratic Life in Europe: What Next After the 2014 European Elections? European Youth Forum, 2015
__________________________________________
Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed. MC C.M.A.K. Cerkno odlikuje pluralnost mnenj in stališč. Zgornji zapis je eno od njih.
