Umna kolumna #35: Strah, reinkarniran kot Adolf

begunci01

Piše: Matjaž Peternelj

Humanitarna kriza, ki sicer traja že več let, je v zadnjih časih glavna tema tako v medijih kot na družabnih omrežjih. Medtem ko se o vojni v Siriji, razmerah v Afganistanu ter drugih bližnjevzhodnih in afriških deželah še par mesecev nazaj pri nas ni kaj prida govorilo, se je s tem, ko so begunci in begunke  začeli trkati na vrata trdnjave Evrope, v (ne samo) slovenski javnosti pričelo iskanje odgovorov na mnoga pereča vprašanja, s katerimi se v zadnjih tednih soočamo.

Medtem ko se je del tukajšnjega prebivalstva angažiral in pokazal solidarnost s tistimi, ki bežijo pred bombami in metki oz. ki iščejo boljšo prihodnost zase in za svoje družine, pa se je drugi del, najsi bo iz strahu pred neznanim ali pa iz slepega sledenja populističnim politikom, na to humanitarno krizo odzval  v maniri, ki je, milo rečeno, grozljiva.

Tako debate v parlamentu kot tudi komentarji pod novicami v spletnih medijih ter na družabnih omrežjih (slednje je odlično »povzela« spletna stran ZLOvenija) so marsikomu dale vedeti, kako ksenofobni, rasistični, nasilni in fašistoidni so nekateri posamezniki in posameznice med nami.

Ne pravim, da ljudje ne bi smeli spraševati o tej temi in iskati različna mnenja. Pravzaprav je to edino pravilno, saj z vprašanji, naslovljenimi na različne naslove, lahko pridemo do različnih odgovorov, sami pa si potem ustvarimo sliko, za katero menimo, da je prava.

A mnogi vidijo samo tisto, kar hočejo videti in verjamejo samo tisto, kar želijo verjeti. Ljudi, ki jih niso nikoli spoznali, sodijo samo po deželi njihovega rojstva in barvi njihove kože. In pri tem gredo celo tako daleč, da begunce in begunke primerjajo z »živalmi« in »golaznijo« – za ljudi uporabljajo iste oznake kot so jih uporabljali tisti, ki so ali pa še izvajajo genocide. Izražajo željo po streljanju beguncev in begunk na meji ali pa ponovnem vstajenju Adolfa Hitlerja ter ponovni vzpostavitvi koncentracijskih taborišč. Adolfa k vstajenju kličejo ljudje, katerih predniki in prednice so dejansko trpeli pod škornjem naci-fašizma. Sram naj jih bo! In potem so še užaljeni, če jih namesto z domoljubi označiš s fašisti! Obenem pa taisti ljudje govorijo o evropskih vrednotah, ki naj bi jih begunci in begunke ogrožali. Katerih vrednotah že? Genocidu večine staroselskih ljudstev na vseh kontinentih sveta? Korporativni logiki, zaradi katere trpi vedno več svetovnega prebivalstva? Grajenju žičnatih ograj na mejah? Homofobiji?

Takisto ti ljudje trdijo, da begunci in begunke s tem, ko prihajajo iz muslimanskih dežel, ogrožajo našo, slovensko kulturo. Prej bi rekel, da je naša kultura ogrožena s strani Zahoda, če že koga. Hollywood? Slovenija ima talent? Coca Cola? U2? Miley Cyrus? Večkrat iz svojih ust, pa tudi ust vrstnikov in vrstnic ter mlajših in starejših, slišim besede kot so shit, flat, fuck, hard, download ipd. kot pa kakšno besedo na primer arabskega izvora. Torej?

Pa saj ne, da ne bi razumel strahov in vprašanj, ki se ob tej humanitarni krizi pojavljajo. Nihče na primer ne more garantirati, da ne bo cena delovne sile padla ali da ne bo nek delodajalec rajši zaposlil imigranta za nižjo ceno (po možnosti pod suženjskimi pogoji) kot pa domačina, ki takšnega dogovora ne bo hotel sprejeti. Saj vsi poznamo delovanje kapitalizma. In prav zato se moramo zavedati, da za to niso krivi ljudje, ki imigrirajo v Evropo v želji po boljšem življenju – konec koncev so to ljudje kot sem jaz ali vi, vsi pa si želimo boljšega življenja zase in svoje bližnje. Kriva je logika Kapitala in imperialistične politike prenekaterih držav. Ste se že vprašali, zakaj ti ljudje sploh silijo v Evropo? Kar tako, ali imajo za to tehtne razloge? Prepričan sem, da se velika večina njih ne bi podala na pot, če bi bilo v njihovih deželah vse v redu. Nasprotno, prepričan sem, da bi z veseljem ostali tam kjer so odraščali, če ne bi bilo ogrožena njihova eksistenca. A žal ni tako. Zakaj tam divjajo vojne? Zakaj je lakota? Žeja? Kdo ima od vsega tega koristi? Begunci in begunke vsekakor ne. Vprašanj je še mnogo, a upam si trditi, da ima v tej zadevi posledično krvave roke vsak slovenski državljan oz. državljanka, ki je na referendumu pred 12 leti glasovala za vstop Slovenije v EU in NATO.

In kje je rešitev, se vprašate. Težko je dobiti enoznačen odgovor, saj tudi problem ni enoplasten. Vsekakor ni rešitev postavljanje ograje na meji, saj to ne bo rešilo ničesar. Prej bi koristilo kaj drugega, na primer, da se na begunce in begunke preneha gledati kot na »živali« ali »golazen« ter se jih začne obravnavati kot nam enakopravne posameznike in posameznice, ki imajo kot zatirani razred z nami več skupnega kot pa slovenski kapitalisti. Potem pa tu nastopi boj proti fašizmu in imperializmu (to je zunanji politiki nekaterih držav), ki povzročajo tovrstne humanitarne krize. Konec koncev pa se je potrebno poglobiti tudi v nas same in v naš način življenja, saj prav naš »luksuz« (avti, računalniki, pametni telefoni, obleke ipd.) s pomočjo neusmiljene kapitalistične logike proizvaja trpljenje množic, ki potem v želji po boljšem življenju prihajajo v bolj »razvite« dežele. Kot pravi pregovor: kar seješ, to žanješ. In v tem primeru ni nič drugače.

Skratka, mislim, da begunci in begunke ne ogrožajo naše varnosti, našega blagostanja. Mene osebno je bolj strah skrajno desnih gibanj in političnih strank, ki bodo, če bomo to dopustili, dobile še večjo moč in vpliv. Preziram ljudi, ki javno jokajo za Adolfom Hitlerjem, plinskimi celicami in genocidnimi dejanji. Ki poveličujejo Auschwitz ali Dachau. Gnusijo se mi ksenofobni politiki, ki s pomočjo populističnih izjav, ki nimajo nobene veze z realnim stanjem, nabirajo politične točke. In smilijo se mi tisti, ki nimajo toliko lastne pameti, da bi se o dejstvih najprej pozanimali in šele nato svoje mnenje tudi javno izražali.

In prav zato, ker nismo pozabili kakšno gorje je povzročil naci-fašizem, nikakor ne smemo dopustiti, da bi se strahovi, ki so posledica neznanja in predsodkov, reinkarnirali kot Adolf Hitler.

__________________________________

Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.

Povej naprej: Share on Facebook8Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Email this to someonePrint this page