Umna kolumna #21: O tremi, Cmakajnu in novih začetkih

Ikeebo8

Ikeebo, 9. festival Cmakajne, september 2007; foto: Blaž Jereb

Spodnji prispevek je bil kot uvodna misel originalno objavljen v publikaciji Informator, oktober 2009.

Zgodilo se je, ko sva s prijateljico Branko sedela na mizi, postavljeni na travniku pred C.M.A.K.-om, in odgovarjala na vprašanja za dokumentarni film o Cmakajnu. Dokler je kamera tekla, je trema vse misli, ki so se porajale v moji glavi, preganjala sem ter tja, jih pomešala med sabo, vse dokler niso kot prestrašeno in skuštrano strašilo priromale iz mojih ust; avtorica filma je verjetno dobila odgovore na vprašanja, ki jih sploh ni zastavila. Skratka, občutek sem imel, da je začasa intervjuja v zraku vladala splošna zmedenost, vse dokler kamera ni ugasnila. Takrat sem namreč spoznal, da mi ta zmedenost ni tuja; da sem jo doživljal vedno, ko sem se kakšne stvari lotil prvič. Sam pri sebi pa sem si še enkrat začel odgovarjati na vsa vprašanja, ki sem jih še ne tako dolgo nazaj ves prestrašen prejemal, ter si z odgovori začel graditi časovni stroj, ki me je popeljal v čas štiri Cmakajna nazaj oz. v zgodnje poletje leta 2006.

Verjetno nas je bilo prav zanimivo in smešno gledati, kako kot kure brez glave skakamo sem in tja, a bili smo odločeni, da stvar izpeljemo do konca; da vzamemo življenja v svoje roke in jih zmodeliramo po naših okusih, ne pa tako kot bi hotel nekdo, »ki bolje kot mi sami ve kaj je dobro za nas«

Tudi takrat je v zraku, predvsem pa v naših glavah vladala zmedenost ter nekakšna negotovost, saj smo se ob preselitvi v Tinčkovo bajto prvič soočali in spopadali z resno organizacijo, poleg tega pa je nad našimi glavami lebdela še misel, da bomo postopoma prevzeli vodenje mladinskega centra – stari kolektiv se je namreč počasi poslavljal –, mi pa brez vsakršnih izkušenj nismo vedeli ne kaj, ne kako. Verjetno nas je bilo prav zanimivo in smešno gledati, kako kot kure brez glave skakamo sem in tja, a bili smo odločeni, da stvar izpeljemo do konca; da vzamemo življenja v svoje roke in jih zmodeliramo po naših okusih, ne pa tako kot bi hotel nekdo, »ki bolje kot mi sami ve kaj je dobro za nas«. Želeli smo si sprememb – če že ne v sistemu, pa v nas samih. Hoteli smo rasti, brez kompromisov in brez omejevanja. Želeli smo si imeti kolektiv prijateljev, ki je kreativen in odprt; ki vase sprejme vsakogar, če se ta le počuti domače v njihovi družbi in sprejema njihov način življenja (ne pa nujno tudi strinja z njim).

To nam je v veliki meri tudi uspelo. Kot je bilo že rečeno zgoraj, smo se sprva lovili, a imeli smo močno roko naših starejših kolegov in kolegic, ki nas je vodila skozi krize, a nam vedno pustila razmišljati s svojo glavo, vse dokler se nismo postavili na lastne noge ter zares neodvisno zadihali.

Seveda pa naša rast in prepričanje, da je to kar delamo prav, nista ostala neopažena. Nekateri so nas z vsem srcem podprli, spet drugi so zamahnili z roko, češ da je to le mladostniška norija, ki pa bo kmalu zamrla. Nekateri so nas videli kot grožnjo, spet druge pa je ob našem vse večjem entuziazmu kot božjast začela popadati nevoščljivost, zaradi katere smo pod noge dobili kar nekaj polen. Ampak, nismo se dali: polena smo pobrali, se zahvalili ter v naših srcih zakurili ogenj, ki pa ne bo dogorel tako hitro. Jebi ga, tako pač je – če imaš material na voljo, ga pač uporabiš tako kot ti najbolj sede.

Seveda ni šlo niti brez kriz v koletivu: kregali smo se in bentili drug nad drugim. Ne dvomim, da bo tako tudi v prihodnje, kajti konflikti znotraj kolektivov ali skupnosti vedno nastajajo, toda prepričan sem, da si bomo na koncu vedno lahko brez sramu pogledali v oči in si izrekli spoštovanje.

Ne dvomim pa niti v to, da bomo s svojimi projekti spoštovanje sčasoma dosegli tudi pri širši skupnosti – če ga seveda že nismo. Letošnje Cmakajne je namreč dober pokazatelj, da nas ljudje, če že ne spoštujejo, pa vsaj priznavajo kot pomemben faktor v družbenem/družabnem dogajanju v Cerknem, ne pa kot nepomembne zadetke in pijančke, ki tako ali tako niso ničesar zmožni. Česa vse smo zmožni, pa vemo samo mi.

m@ko


_______________

Umna kolumna je sklop avtorskih prispevkov, razmišljanj, kritiziranj, oboževanj in iger besed, večinoma objavljenih v Informatorju mladinskega centra C.M.A.K. Cerkno. Nobena od pisarij ni kozmetično olepšana; je taka kot je bila sprva zapisana, z vsemi odvečnimi in manjkajočimi vejicami in drugimi ločili vred. Vsebina avtorskih prispevkov je stvar osebnih pogledov avtorjev in ne odraža stališč izdajatelja.

Povej naprej: Share on Facebook5Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Email this to someonePrint this page